Verdi je Wagnerjev Mozart

Cornelius Obonya se je rodil na Dunaju in izhaja iz igralske dinastije: njegova starša sta Elisabeth Orth in Hanns Obonya (umrl leta 1978), stara starša po materini strani pa sta bila Paula Wessely in Attila Hörbiger.
Pri 17 letih se je vpisal v seminar Maxa Reinhardta, da bi študiral igro, vendar ga je po enem letu zapustil in se učil pri kabaretistu Gerhardu Bronnerju. Bronner je bil eden od najpomembnejših sogovornikov v njegovi karieri, prav tako Emmy Werner, nekdanja direktorica Volkstheatra na Dunaju, in Andrea Breth, s katerim je dolga leta sodeloval v Schaubühne Berlin in tudi v Burgtheatru na Dunaju. Cornelius Obonya je poročen z režiserko Carolin Pienkos in je oče njunega sina Attile.

Za svojo prvo vlogo v gledališču Volkstheater, Eugena v Brighton Beach Memoirs Neila Simona, je Cornelius Obonya leta 1989 prejel nagrado Karla Skraupa za mlade talente, naslednje leto pa nagrado O. E. Hasseja. Z Andreo Breth je sodeloval že med angažmajem v berlinski Schaubühne am Lehniner Platz (1992-1999), nato pa so sledile igre Morje Edwarda Bonda (Hollarcut), Lessingova Emilia Galotti (Pirro), Schillerjev Don Carlos (Domingo), Čehovov Višnjev sad (Trofimov), Mačka na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa (Gooper) in Lessingova Minna von Barnhelm (Paul Werner) v Burgtheatru od leta 2000 dalje. V Burgtheatru je Cornelius Obonya igral tudi tudi pod režijami Petra Zadeka, Svena-Erica Bechtolfa, Karin Beier, Carolin Pienkos, Anselma Webra, Stefana Bachmanna in Falka Richterja; bil je Caligula v istoimenski igri Alberta Camusa (režiser: Jan Lauwers), Herr von Rappelkopf v igri Ferdinanda Raimunda Der Alpenkönig und der Menschenfeind (režiser: Michael Schachermaier) in nazadnje Caius Martius Coriolanus v Shakespearovem Coriolanu (režiser: Carolin Pienkos).
V letih 2008/2009 je igral in pel v broadwayskem muzikalu Mela Brooka The Producers v dunajskem Ronacherju in berlinskem Admiralspalastu. V sezoni 2009/10 je gostoval v gledališču Theater in der Josefstadt kot učitelj v predstavi Jugend ohne Gott Christopherja Hamptona po motivih Ödöna von Horvátha (režiser: Torsten Fischer). V sezoni 2010/11 je slavil velik uspeh s solističnim večerom Cordoba - Das Rückspiel Floriana Scheube in Ruberta Henniga v gledališču Rabenhof na Dunaju. Prejel je nagrado "Salzburger Stier 2010" in nominacijo za "posebno nagrado nagrade Nestroy 2010". Istega leta ga je avstrijska radiotelevizija (Ö1) razglasila za "igralca leta". V letih 2012 in 2013 je začel sodelovati z Mestnim gledališčem Walfischgasse, kjer je nastopil kot Andrew Wyke v predstavi Revanche Anthonyja Shafferja in kot Leroy Brooks v svetovni premieri predstave C(r)sah, ki jo je napisal Rupert Henning in jo je prav tako režirala Carolin Pienkos.

Cornelius Obonya je leta 2002 debitiral na Salzburškem festivalu kot Paul Kreindl v uprizoritvi Schnitzlerjeve drame Das weite Land Andreje Bretha. Leta 2012 je bil Monsieur Jourdain v operi Ariadna na Naxu Richarda Straussa/Huga von Hofmannsthala, ki temelji na Molièrovi drami Bürger als Edelmann v priredbi Huga von Hofmannsthala. Cornelius Obonya je v vlogi Jedermanna slavil na poletnih predstavah Salzburškega festivala med letoma 2013 in 2016.

Na velikem platnu je Obonya nastopil v Španiji (režija Anja Salomonowitz), v filmu Kottan ermittelt - rien ne va plus Petra Patzaka, v filmu Egon Schiele (režija Dieter Berner) in kot Konrad v filmu Die Trapp Familie - ein Leben für die Musik (režija Ben Verbong). Nastopil je tudi v številnih televizijskih produkcijah, med drugim v kriminalnih serijah Tatort in CopStories, Nachtschicht Larsa Beckerja in televizijskih filmih, kot sta Polt in Die Hebamme. Od leta 2018 nastopa v seriji Meiberger - Im Kopf des Täters in v kriminalni seriji Altaussee na televiziji ServusTV. Leta 2019 je snemal tudi za Costa-Gavrasa v njegovem filmu Odrasli v sobi.

Do leta 2012 je bil prvi prvi violončelist Dunajskih filharmonikov, od leta 1967 pa je član orkestra v tretji generaciji (njegov dedek je bil prvi klarinetist, oče pa violinist). Od leta 1997 je član dunajske Hofmusikkapelle.
Rodil se je na Dunaju in se pri šestih letih prvič učil violončela pri Ewaldu Winklerju. Nato je študiral na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju pri Richardu Krotschaku in Emanuelu Brabcu. Že od zgodnje mladosti je violončelistovo glasbeno biografijo zaznamovala intenzivna mednarodna koncertna dejavnost kot solista in komornega glasbenika.

Franz Bartolomey je prejel nagrade na mednarodnih tekmovanjih za violončelo v Budimpešti (1963), Moskvi (1966) in na Dunaju (1967). V letih 1975-1989 je bil ustanovni član Kvarteta Küchl (Musikverein Quartet), od takrat pa se intenzivno ukvarja s komorno glasbo v različnih sestavih. Z grajskimi igralci Birgit Minichmayr, Florianom Teichtmeistrom, Petrom Maticem, Michaelom Heltauom, Petrom Schimonischekom, Corneliusom Obonyo in Klausom Marijem Brandauerjem je ustvaril več zelo uspešnih literarno-glasbenih projektov.

Samostojni koncerti pod vodstvom Leonarda Bernsteina, Jamesa Levina, Daniela Barenboima, Bernharda Haitinka, sira Andréja Previna, Marissa Jansonsa, sira Simona Rattla in sira Rogerja Norringtona na abonmajskih koncertih Dunajskih filharmonikov, na Salzburškem festivalu, Dunajskem festivalu, festivalu Wien modern, Koroškem poletju in mednarodnih festivalih, kot sta Lucerne Music Festival in Pacific Festival v Sapporu.

Kot komorni glasbeni partner je med drugim sodeloval s sirom Andréjem Previnom, sirom Simonom Rattlom, Olegom Maisenbergom, Helmutom Deutschom, Ernstom Kovačičem, Rudolfom Buchbinderjem, Pavlom Gililovom, Tzimonom Barto, Stefanom Vladarjem, Pierrom Amoyalom, Gilom Shahamom, Julianom Rachlinom, Mische Maiskyjem, Wolfgangom Schulzem, Sylvio McNair, Barbaro Bonney, Kathleen Battle, Jessye Norman in Thomasom Hampsonom.

Na televiziji, zgoščenki in radijskih posnetkih s Franzem Bartolomejem so med drugim solistična dela in komorna glasba. Posebej velja omeniti posnetke Don Kihota Richarda Straussa z Dunajskimi filharmoniki pod vodstvom sira Andréja Previna, ki so izšli pri založbi TELARC, ter violončelske sonate Johannesa Brahmsa in Richarda Straussa pri založbi RCA. Februarja 2005 je pri založbi NAXOS izšla zgoščenka s sonatami za violončelo Johanna Nepomuka Hummla in Fryderyka Chopina.
Med letoma 2004 in 2006 je bil Franz Bartolomey tudi prvi solo violončelist "Festivalskega orkestra Luzern" pod vodstvom Claudia Abbada ter v opernih hišah v Berlinu in Dresdnu.
Od jeseni 2014 je tudi prvi violončelist v Kraljevi operni hiši v Københavnu.

Franz Bartolomey je prejel veliko srebrno častno odlikovanje za zasluge za Republiko Avstrijo, zlato častno odlikovanje za zasluge za deželo Dunaj, častni križ za znanost in umetnost, zlato častno odlikovanje dežele Salzburg, častno medaljo mesta Dunaj in Mozartovo medaljo dunajske Mozartove skupnosti. Junija 2012 je prejel častni prstan Dunajske državne opere.
Njegova knjiga je izšla leta 2012: Franz Bartolomey, "Was zählt, ist der Augenblick"- Die Bartolomeys 120 Jahre an der Wiener Staatsoper, Amathea Verlag Wien, 2012
Igra na violončelo Jeana Baptista Vuillauma, Pariz, okoli leta 1860

Zgornjeavstrijski glasbenik je glasbeno pot začel pri devetih letih in jo leta 1990 po študiju na dunajski glasbeni univerzi tudi poklical. Jazz in francoski klasični saksofon sta bili veji, ki sta ga leta 1993 pripeljali do štipendije na Berklee School of Music v Bostonu (ZDA) za jazz, leta 1998 pa v Pariz za klasični saksofon.

Od leta 2000 je član Klangforum Wien, enega najbolj priznanih ansamblov za novo glasbo. Koncertne turneje so ga vodile v Italijo, Španijo, na Portugalsko, v Francijo, Anglijo, Nemčijo in New York. Gostoval je pri orkestrih, kot so Dunajski filharmoniki, Simfonični orkester Radia Dunaj, Državni filharmonični orkester Porenja-Pfalške in ansamblih za novo glasbo na območju Dunaja (med drugim Die Reihe Wien, Ensemble 21.Jhdt). Nastopi z jazzovskimi zasedbami, kot so Dunajski umetniški orkester, Zgornjeavstrijski jazzovski orkester, big band Nouvelle Cousine, Jazzbigband Graz, C. Muthspiela z ansamblom Motley Mothertongue, različnimi zasedbami, kot so Duckbilled Platypus z Martinom Siewertom, Third Movement s Petrom Herbertom, BPM s Terryjem Bozzio, Saxofour z Wolfgangom Puschnigom, Flip Phillip Dectet, Robert Bachner Bigband, glasbeniki, kot so Roberto Rodriguez (NYC), Peter Madsen, Elliot Sharp, Wolfgang Muthspiel, George Garzone, Django Bates, Reggie Washington, Rodney Holmes, Will Calhoun, Jamey Haddad, Wayne Horwitz, Don Byron, pa tudi na področju pop glasbe z Maria Bill in Willijem Resetaritsom. Gledališka glasba v Burgtheatru, Theater an der Wien in Volkstheatru dopolnjuje njegove improvizacijske dejavnosti kot sideman.

Gerald Preinfalk kot skladatelj večinoma ustvarja za svoje skupine. (Tangogo, Paier/Preinfalk, Giuffre Zone itd.) Leta 2001 je prejel nagrado Hansa Kollerja v kategoriji "novinec leta" za jazz. Leta 2003 je skupaj z direktorjem Wernerjem Heinrichmöllerjem napisal skladbo za zaključni festival Tirolskega festivala "Ringelreigen". Leta 2005 je Bernhard Lang zanj in za Dunajski simfonični orkester napisal 40-minutno solo delo "DW14" za saksofon, jazz bend in orkester.
Od leta 2012 je profesor klasičnega saksofona na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.

Avstrijski harmonikar in skladatelj je študiral ljudsko glasbo na konservatoriju Johann Joseph Fux v Gradcu, klasično harmoniko na Univerzi za glasbo, v Avstriji pa se je že uveljavil kot jazzovski glasbenik.
Njegovi glasbeni pristopi in izkušnje se prefinjeno prepletajo v skladbah, ki združujejo kompleksno spontanost jazza, temperamentno strast tanga nuevo, discipliniran zagon klasične glasbe in večplastno tradicijo evropske ljudske glasbe.
Bistvo dela Christiana Bakanića je nenehno gibanje, nenehna izmenjava in nenazadnje vznemirljivo iskanje novih možnosti. Svoj ustvarjalni motor poganja z radovednostjo in strastjo, poslušalce pa osvaja z avtentičnostjo in virtuoznostjo.

Številne prve nagrade na tekmovanjih za harmoniko (Steir. Harmonikawettbewerb Grazer Messe, avstrijska tekmovanja "Tag der Harmonika",...). Prva nagrada na državnem tekmovanju "Prima la Musica" (1997 in 1999) za klasično harmoniko, številni koncerti kot solist in v zasedbah (Folksmilch: www.folksmilch.at, Beefolk: www.beefolk.com, Trio Infernal, Mala Junta, Tanguango, Kahiba, Bordunikum, Scurdia ...) v Evropi, na Japonskem, v Argentini, Hongkongu, na Islandiji ...
Sodelovanje z različnimi glasbeniki različnih žanrov, kot so Wolfgang Muthspiel, Heinrich von Kalnein, Klaus Johns, Miguel Herz-Kestranek, Josef Pichler, Alex Deutsch, Markus Schirmer, Gwylim Simcock, Wolfgang Puschnig, Jon Sass..... V zadnjih letih je Christian Bakanic dejaven tudi kot skladatelj; skladateljsko naročilo za "Grabenfest der ÖBV 2006", različna naročila za gledališko glasbo (Bully me, Ein Schaf fürs Leben, Mein Hundemund ...), skladbe s področja jazza, ljudske in nove glasbe.